Omemba: Nana Milčinski

»Sama se v predstavi pojavljam in izginjam na različne načine: kot tista Nana, ki sem nekoč bila in nisem več...«

»Ta zgodba je naposled zaživela tako na odru kot v resničnem življenju, s tem pa je postala točno takšna, kot sem si jo želela: čarobna in srčna.«

»Zdi se mi, da se bodo lahko otroci z nami počutili hkrati doma, v določenih trenutkih na potovanju in obenem tudi v brezmejnem vesolju, ki ga prežemata domišljija in srčnost.«

»Želela sem ustvariti magično, poetično, subtilno predstavo. Kot nekakšen sprehod po spominih v popolnoma novem gledališkem žanru.«

»Otrok ima izjemno senzibilno, skorajda lasersko natančno percepcijo in vidi skozi srce, zato mu moramo dovoliti, da sam raziskuje in sproti ustvarja.«

»Nanine pesmi so pesmi, ki jih je napisal moj dedek, Frane Milčinski - Ježek o meni, zame in so nastajale od mojega rojstva do približno tretjega leta.«

»Kot tista Nana, ki sem nekoč bila in nisem več in se je v nekaterih trenutkih le bežno spominjam ali pa je v drugih še vedno del mene, tako živa kot včeraj.«

»Želela sem ustvariti magično, poetično, subtilno uprizoritev. Kot nekakšen sprehod po spominih v popolnoma novem gledališkem žanru.«

»Zdi se mi, da se bodo lahko otroci z nami počutili hkrati doma, v določenih trenutkih na potovanju in obenem tudi v brezmejnem vesolju, ki ga prežemata domišljija in srčnost.«

»Nikoli si nisem niti mislil niti predstavljal, da bo oddaja 'živela' toliko let in rasla skupaj s toliko generacijami otrok. In da bodo zanjo v najboljšem skrbeli vedno novi sodelavci, ki pa se še kar naprej trudijo, da bi obdržali in tudi presegli že v njenih začetkih dokaj strogo postavljena vsebinska, sporočilna in izvedbena merila. Upam, da bo še dolgo prisotna. Zaradi malih gledalcev.«

»Tako ga že gledanje Živ žava počasi in z občutkom oblikuje v kritičnega gledalca, ki ve, kaj mu je všeč in kaj ne. Otroci nikakor niso zgolj pasivni opazovalci, temveč so nadvse aktivni gledalci, ki srkajo vase, doživljajo, se učijo, ponavljajo, primerjajo, povezujejo.«

»Ko sem bila majhna, je bila televizija črno-bela, risanke pa redkost. Zdaj so televizije velike skoraj kot filmsko platno, risanke so pisane in na vseh kanalih. Živ žav pa je, od nekdaj, samo eden. In neverjetno srečo imam, da lahko že strašansko dolgo uživam v njem. Kot igralka, prevajalka in režiserka. Uživam kot otrok. Čeprav sem že veliko dekle.«

»Lepo je biti eden tistih, ki učijo risane junake govoriti slovensko. Prijetno, kompleksno in odgovorno delo, saj lahko risanke odločilno vplivajo na otrokov kulturni in jezikovni razvoj in ostanejo globoko v spominu še v zrelih letih.«

»Verjamem, da risanke, ki jih gledamo v zgodnji mladosti, oblikujejo del naše osebnosti in da se lahko vpišejo v biografijo vsake ideje, ki jo ustvarimo pozneje v življenju ali pa vsaj ostanejo prijeten spomin, ki nas spremlja skozi vse življenje.«

»Nanine pesmi so pesmi, ki jih je napisal moj dedek, Frane Milčinski – Ježek o meni, zame in so nastajale od mojega rojstva do približno tretjega leta.«

»Kar v srcu imaš rada, vse tebi pripada.«

»Nanine pesmi so pesmi, ki jih je napisal moj dedek Frane Milčinski - Ježek o meni, zame in so nastajale od mojega rojstva do približno tretjega leta.«

»Zdi se mi, da se bodo lahko otroci z nami počutili hkrati doma, v določenih trenutkih na potovanju in obenem tudi v brezmejnem vesolju, ki ga prežemata domišljija in srčnost.«

»Ljubezen, ki jo še danes čutimo do Frana Milčinskega - Ježka, ljubezen, ki jo je on čutil do svojega ustvarjalnega poslanstva, ljubezen, ki je v vsaki njegovi besedi jasna, nesebična in čista do njegove vnukinje Nane, ljubezen, ki je otroška, realna in človeška in vsem nam tako ultimativno potrebna.«

»Kar v srcu imaš rada, vse tebi pripada«

»Želela sem ustvariti magično, poetično, subtilno predstavo. Kot nekakšen sprehod po spominih v popolnoma novem gledališkem žanru.«

»Izjemni Gogoljevi liki, ki jih je skladatelj Martinu uglasbil, so tudi v današnjem času enako živi in smešni, razlogi za ženitev naših protagonistov pa enako absurdni, kot so bili v času nastanka te komedije leta 1832.«